Dediščina Feral Tribunea

Sodelovali so: Viktor Ivančić, ustanovitelj in nekdanji odgovorni urednik Feral Tribunea, Predrag Lucić, ustanovitelj in nekdanji odgovorni urednik Feral Tribunea, Heni Erceg, nekdanja glavna urednica Feral Tribunea, Robert Botteri, nekdanji odgovorni urednik, sedaj kreativni urednik Mladine, Lenart J. Kučić, novinar Dela in član uredništva Medijske preže, Svetlana Lukić, so-urednica oddaje Peščanik na Radiu B92 in Brankica Petković z Mirovnega inštituta kot voditeljica tribune.

Kaj danes počno Feralovci?

Predrag Lucić: Še vedno smo v stikih. Del naših življenj je še vedno zasidran v starih časih, ko je Feral izhajal. To je bilo naše najpomembnejše profesionalno obdobje. Zdaj smo sicer raztepeni na vse strani, delamo za različne medije … Če bi se v prihodnosti harmonizirali pogoji, da bi Feral ponovno izhajal, menim, da nekdanje ekipe ne bi bilo težko spet sestaviti. Žal je medijska scena na Hrvaškem takšna, da smo vsi nekdanji sodelavci Ferala postali nekakšna kreativna rezerva. Nihče od nas v matičnih medijih ni tako polno angažiran, kot je bil pri Feralu – ne v profesionalnem, ne v duhovnem, ne v intelektualnem smislu. Tam smo ustvarjali tekst in kontekst, česar zdaj več ni. Če nam je ostal vsaj tekst, je to dobro.

Brankica Petković: Viktor, nekaj časa niti tekstov ni bilo. V Novem listu niste smeli pisati. Kako se je to končalo?

Viktor Ivančić: (resignirano-ciničen smeh) Leto dni sem bil pri Novem listu zaposlen pod pogojem, da ničesar ne objavim. To leto je bilo v delovnem smislu izredno naporno. Tudi drugod na Hrvaškem nisem mogel pisati. Dva tedna za tem, ko je odstopil premier Ivo Sanader, sem dobil ponudbo, da pišem za Novi listi. Da torej oddelam plačo. Toda dal sem odpoved. Večinoma pišem za Sarajevske dane. Zaposlil sem se pri tedniku, ki ga izdaja Srbski narodni svet v Zagrebu, kar je pravzaprav bolj konceptualno dejanje, saj tednik ni v prodaji, ampak se deli članom. (hihitanje v občinstvu)

Brankica Petković: Kje je Heni?

Heni Erceg: Družim se samo s Petrom Lukovićem. S Hrvati se ne družim, ker se oni prav tako ne družijo z mano. (hihitanje v občinstvu)

Brankica Petković: Robert, kako – zlasti v luči 90. let prejšnjega stoletja – gledaš na to, da je Feral ugasnil? Kaj meniš o današnjih težavah njegovih avtorjev in zakaj Mladine ni med mediji, kjer bi lahko objavljali?

Robert Botteri: Vsake številke Ferala sem bil vesel, ker je bil za nas na Mladini dobesedno svetilnik takega novinarstva, kot smo ga želeli gojiti. Resda sem se vsak teden bal, koliko časa bo še izhajal. Že to, da je Feral v 90. letih izhajal na Hrvaškem, se mi je zdelo neverjetno. Njegovi sodelavci so bili deležni vsakodnevnih fizičnih groženj in so dejansko ustvarjali v sovražnem okolju, zato je bilo že to, če se danes ozrem nazaj, monumentalno delo. Da jim je uspelo nadživeti ideološko ortodoksni režim. Ob tem mi je povsem jasno, da so po koncu tega režima zavladali še bolj primitivno novinarstvo, vsenavzoča komercializacija in neznanski pritisk oglaševalcev, ki so za katero koli novinarstvo v bistvu večje zlo kot katera koli oblast. Zelo mi je bilo žal, ko je Feral nehal izhajati. Kot predstavnik starejše generacije nisem preveč navdušen nad spletnimi mediji in mi je še vedno všeč, če lahko časopis vzamem v roke. Pa tudi še vedno upam, da bo Feral spet začel izhajati.

Brankica Petković: Svetlana, vi delujete v okviru B92, ki je bil sopotnik Ferala. Ta je nehal izhajati, B92 pa je preživel in postal večji. Kako mu je to uspelo?

Svetlana Lukić: Ni preživel. Naj pojasnim: leta 1992 so me vrgli z Radiotelevizije Beograd kot tretjo na spisku enajstih novinarjev, ki da so bili sovražniki Srbije. Odšla sem na B92, kjer sem po štirih letih dala odpoved, ker se nisem strinjala z uredniško politiko in s smerjo razvoja. Od 1992. je nemogoče, da oddaje, ki jih ustvarjam v okviru neodvisne produkcije, ne bi bile nadzorovane s strani B92. Ta medijska hiša torej žal ni preživela. Ime je ostalo isto, vodi jo isti človek, a gre za povsem drug medij. Gledalci B92 pravzaprav ne ločijo od državne televizije, za kritično novinarstvo je izgubljen. Nisem več tako mlada, a sem presenečena nad tem, kako hitro se je vse porušilo. Razlogi se seveda deloma skrivajo v grozljivih finančnih in političnih pritiskih.

Brankica Petković: Lenart je naš mlajši kolega. V prejšnji številki Medijske preže je objavil pogovor z Gorazdom Kovačičem o tem, kako bi novinarji sploh lahko bili neodvisni in kakšne so pasti. Lenart je tudi poznavalec interneta. Svetlana je dejala, da se bomo vsi umaknili na splet. Ali je splet rešitev?

Lenart J. Kučić: Res je, da sem predstavnik druge generacije. Moja generacija, ki je zdaj v zgodnjih tridesetih letih, je osebnostno, novinarsko in verjetno tudi državljansko odraščala ob prebiranju tekstov, ki ste jih pisali vi. Smo precej nesrečna tranzicijska generacija, saj so bili ljudje, ki so v 80. letih prevzeli svet, tako mladi, da ga bodo držali v rokah še trideset let. Nam to nikoli ne bo uspelo, ker bo to pripadlo tistim, ki so zdaj stari dvajset let. Sprašujemo se, kaj je šlo narobe, saj smo odraščali z družbeno-kritičnim novinarstvom, obenem se je pojavil internet in svet se je odpiral. Nekateri so študirali v tujini, drugi so tam živeli, brali so tuje časopise. Dobili smo vpogled v to, kako naj bi se delalo, a smo hkrati vedeli, da se v Sloveniji to ne da. Ne vem, kaj je šlo narobe, zakaj pri vsem tem vedenju in znanju pri nas nikoli ni bilo zametka tistega, kar smo v 80. letih občudovali na prostoru nekdanje Jugoslavije in drugod.

Internet je postal nekaj, kar ne bi smel biti – zadnje zatočišče za tiste, ki nikjer ne bodo smeli objavljati. Zlasti zdaj, v času velike krize, bi si morali zastaviti nekaj temeljnih vprašanj, da bi ugotovili, da internet ne more čudežno ozdraviti vseh problemov, ki jih imata danes tako novinarstvo samo kot medijski svet. Lepo je reči, da imamo milijone blogov, toda kvalitativna analiza bi pokazala, da je v tej navidezni solati le nekaj odstotkov novinarskih, informativnih, družbeno-kritičnih vsebin. Od teh nekaj odstotkov je 90 odstotkov recikliranih vsebin večjih medijskih hiš. V glavnem so to vsebine istih velikih igralcev, ki so bili na trgu navzoči doslej. Zato se lahko zgodi, da bosta moja in vaša generacija čez deset let na istem. Lahko da bomo postali relikti zgodovine, ki bodo zahtevali revolucijo, a nas bodo prepričevali, da se je ta že zgodila oziroma da se že dogaja, le da mi tega ne razumemo.

Svoboda trga, svoboda delavstva

Brankica Petković: V naslov tribune smo postavili Viktorjevo retorično vprašanje iz Sarajeva: kaj, če so prav mediji največji sovražnik svobode medijev? Odgovorni urednik Dnevnika Ali Žerdin me je vprašal, ali bomo o tem govorili na dan obletnice padca Berlinskega zidu. Viktor, kam si ciljal z vprašanjem?

Viktor Ivančić: Poved je formulirana kot vprašanje, a bi morala biti trditev. Ta proces je, kar zadeva svobodo in kritičnost, samoukinjajoč. Srečujemo se s fenomenom liberalnega trga, o katerem že tako ali tako nimam dobrega mnenja, v naših okoliščinah pa gre za specifično mešanico politike, gospodarstva in trga, na katerem se manifestirata politična in ekonomska moč. Ta trg funkcionira kot ideološka palica, policist. Feral je ugasnil zato, ker tega preprosto ni mogel prenesti. Pred ukinitvijo smo imeli spodobno naklado – od 13 do 14 tisoč prodane naklade, pri čemer smo bili dvajset ali trideset odstotkov dražji od drugih tednikov. V petnajstih letih nismo imeli praktično niti enega oglasa, torej smo bili tržno neuspešni. Časopis brez oglasov ne more obstati, a je treba vedeti, da govorimo o različnih sporočevalnih formah. Oglas in novinarski članek nista samo različna, ampak sta popolno nasprotje. Tako v medijih prihaja do grozljive mešanice teh dveh žanrov, zato je vse težje opaziti razliko med novinarskim člankom in plačanim oglasom. Ta mehanizem sam po sebi žre kritičnost, zlasti če se to dogaja pod divjimi pogoji, brez pravil. Kakšen trg je to? Kateri kriteriji vladajo na njem? Ugotovili bomo, da so mediji tak trg v veliki meri ustvarili sami.

Heni Erceg: Zakaj naš kolega meni, da je rušenje Berlinskega zidu povezano s svobodo medijev?

Brankica Petković: Ko je zid padel, so po socialističnih državah hodili ‘misijonarji’, ki so, spomnite se, dajali denar za neodvisno novinarstvo. Neodvisno je pomenilo, da od države ne dobivaš denarja, da si odvisen od samega sebe in uspeha na tržišču. To ideologijo smo kupili, minilo je dvajset let in zdaj se sprašujemo, če sploh še imamo novinarstvo.

Heni Erceg: Vprašati se moramo nekaj drugega. Rušenje zidu je bilo ideološko dejanje. Stanje današnjih medijev na našem prostoru ni več vprašanje ideologije. Vseeno je, če so na oblasti levi, desni, taki ali drugačni. Namen je služenje denarja. Feral je ugasnil, na B92 pa so ugotovili, da bodo morali ugasniti, če ne bodo predvajali oddaj, kot je Big Brother, in so obstali. Idelogija je na Hrvaškem izginila s Franjem Tuđmanom, a se je nato nadaljevala na drugačen način. Polovico medijev predstavljajo oglasi, četrtina je rumena, preostalo četrtino pa zavzemajo besedila, ki ustrezajo trenutni oblasti. In to deluje.

Brankica Petković: Kaj ti meniš o tem, Predrag? Smo v dvajsetih letih prehodili cel krog, da bi ugotovili, da ne moremo biti svobodni?

Predrag Lucić: Vidim, da smo v teh dvajsetih letih prišli daleč. Najprej: super je, da danes, na dan obletnice padca Berlinskega zidu, razpravljamo o časniku, ki ga ni več. Pa tudi o nevarnosti za druge časopise, ki to še poskušajo biti, da torej objavljajo članke, ne pa samo oglase oziroma da ne servisirajo oblast in gospodarsko elito. V družbah nekdanje Jugoslavije si temeljne svobode žal nismo zaslužili sami. V nekaterih segmentih to ni veljalo, in eden od teh je bilo novinarstvo. Nekateri časopisi in novinarji iz najrazličnejših delov Jugoslavije so se ob koncu 80. let in pozneje še kako potrudili, da bi prebili tedanje ideološke meje. Potem je nastal nov problem. V cesarstvu neizborjene svobode so se namreč pojavile neke druge meje, neki drugi zidovi, ki smo jih poskušali rušiti. Nekateri to še poskušajo, toda z bolj malo sreče. Tako stari kot novi zidovi so bili zgrajeni v imenu svobode. Danes je dežurna svoboda trga, nekoč je bila to svoboda delavskega razreda. In trg je zdaj tako svoboden, kot je bilo tedaj svobodno delavstvo.

Občinstvo se predstavi

Vprašanje iz občinstva: Dober večer, prihajam iz Beograda, zdaj živim v Sloveniji. Rekli ste, da bi Feral, ob ustreznem spletu okoliščin, spet lahko izhajal. Kaj konkretno bi se moralo zgoditi?

Viktor Ivančić: Nekega dne bomo zagotovo kaj začeli. Tednik je drag šport. Denar je vedno odločujočega pomena. Vendar bomo našli način za ponovno skupinsko artikulacijo. Čez leto ali dve bodo potrebe po kritičnih medijih, kot je bil Feral, še večje. Žal se mi zdi, da je med državami v regiji trenutno najhuje na Hrvaškem, kjer je novinarstvo, v svojem zabavljaškem tonu in nekritičnosti, nekoliko domobransko dolgočasno. Tam se bodo čez čas zagotovo zgodile zelo zanimive stvari. Študentska stavka (pred in v zagrebški Filozofski fakulteti leta 2008, op.p.) je simptom. Niti slučajno ne bo nepričakovano, če se bodo v takem krogu ljudi jutri zagnali svobodni mediji, ki bodo povsem drugačni, mi pa bomo kot kakšni dedki pihali v nova jadra.

Predrag Lucić: Položaj, kakor ga imamo zdaj na Hrvaškem, je povsem nevzdržen. Pravzaprav ni resnega časopisa, ki bi ga človek vzel v roke, da bi nahranil svoje bralske strasti. Vse je bolj ali manj, največkrat bolj, žrtvovano za oglase in servisiranje virov moči. Afere, ki se pojavljajo na Hrvaškem, vidim kot oglase za neko politično opcijo ali gospodarsko združenje. Zdi se mi nenormalno, da so kioski zasičeni z ničemer, s časopisi, ki jih ni mogoče brati. Bilo bi ne samo porazno, ampak bi pomenilo kar pogreb neke države, če se zelo hitro ne bo pojavil kakšen normalen časopis. Govori se, da so časopisi drag šport, a tudi internet je, čeprav na prvi pogled ni videti. Ne verjamem, da internet odžira prostor tiskanim medijem. Če bo triumfiralo cesarstvo nesvobode, bodo imeli eni in drugi isto usodo. Če ne bo svobode za tiskane medije, je ne bo niti na internetu.

Svetlana Lukić: Rečeno je bilo, da so časopisi drag šport. Moja prednost je, da delam na radiu, ki je najcenejši med mediji. Da boste videli, kako to pri nas nima nikakršne zveze s trgom, ampak z ideologijo, bom navedla nekaj številk. Ustvarjam radijsko oddajo, ki jo vsako nedeljo posluša 400 tisoč ljudi. To je veliko. Kdor hoče oglaševati, ve, da je to del najbolj vitalnega prebivalstva, da gre za ljudi, ki služijo denar in ga zapravljajo. Oddaja stane 50 tisoč evrov na leto, mi moramo priskrbeti denar, zmontirati prispevke, jih urediti, predvajati in drugo. Oddajo predamo B92, ki nam v zameno ne da ničesar. Nič. Predvajajo jo in služijo denar od oglaševanja. Na tako izsiljevanje moramo pristati, ker oddaje zaradi vsebine nihče noče predvajati. Brezplačno smo jo ponudili vsem radijskim postajam, tudi takšnim, ki imajo težave s polnjenjem programa, a so pristale le štiri.

Še en primer: časopis, ki se mu reče Pravda. Njen lastnik je Milorad Vučelić, eden od Miloševićevih jurišnikov. Časopis praktično ne obstaja, saj nima naklade, a vsa velika državna podjetja oglašujejo prav v njem. Zakaj? Zakaj bi Naftna industrija Srbije, ki ima monopol na bencinskem trgu, oglaševala v praktično neobstoječem časopisu? Ker ne gre za oglase, ampak za podporo določenemu ideološkemu konceptu. Podobno je s kolegi pri nekaterih neodvisnih časnikih, ki nikoli niso živeli bolje. Manjša, kot je naklada, bolje živijo. Zakaj? Ker jim državne monopolistične družbe pomagajo tako, da v njih oglašujejo. B92 in mnogi drugi nekdaj neodvisni mediji živijo od države in tajkunov, ki upravljajo z državo. To so glavni oglaševalci. Denar mečejo v te medije, a njihova gledanost ne raste. Naklada in podobno v Srbiji nima nikakršnega pomena. Pomembno je samo, kateremu ideološkemu krogu pripada medij.

Do kod seže kriza?

Brankica Petković: Robert, imamo v Sloveniji medijski trg?

Robert Botteri: Imamo ga, vendar na podlagi lastnih izkušenj menim, da so se v trenutku, ko smo ga dobili, začeli črni dnevi za kritično novinarstvo. Kolikor spremljam današnje razmere, opažam, da problem ni v novinarjih in urednikih, ampak v tako imenovanem medijskem menedžmentu in lastnikih nad njimi. To so ljudje, ki so v medije prišli kdo ve od kod in so na lepem postali glavni akterji medijskega prostora. Včasih sta podobo in pot medija začrtala glavni in odgovorni urednik, potem pa so se pojavili ljudje, ki so začeli zagovarjati logiko profita in jih vsebina sploh ni več zanimala. Ko se pogovarjam s kolegi pri drugih medijih, opažam, da je njihov največji problem odnos z upravami. Pritožujejo se nad medijskim znanjem vodilnih ljudi, ki preprosto nimajo niti najmanjšega posluha za novinarsko poslanstvo.

Na Mladini smo imeli izjemno srečo, da smo pred dvema letoma dobili lastnike – zamejske Slovence –, ki mediju pustijo popolnoma proste roke. Ne vidim nobene perspektive za kritično novinarstvo, dokler je nad njim diktat kapitala. Nekateri ljudje iz medijskega menedžmenta, s katerimi sem imel opravka, so se na medije manj spoznali kot novinarji-začetniki. V kombinaciji z občasnimi političnimi pritiski je to začaran krog, iz katerega do kritičnih medijev po mojem ni mogoče priti drugače kot tako, da bi neka razsvetljena država financiranju neodvisnih medijev namenila poseben sklad, kot ga denimo poznajo v Skandinaviji. V primeru Ferala si ne znam predstavljati, kako bi ga lahko spet zagnali sami, brez dobre vile, ki bi ji bilo v interesu, da v sodobni demokraciji obstaja tak časopis. Žal denar iz takega sklada v Sloveniji doslej ni bil namenjen ohranjanju kritičnega novinarstva, ampak se je delil političnih kriterijih, malo levo in malo desno, ustanavljali so se novi mediji, za ohranitev obstoječih pa ni bilo interesa. Del krivde nosimo novinarji sami, ker smo v 90. letih nekritično sprejeli vlogo kapitala in medijskega menedžmenta kot nekaj, kar je nujno za preživetje medijev. Če se danes ozrem nazaj, ugotavljam, da to sploh ni bilo nujno. V medijih je bilo toliko energije in sposobnosti, da bi lahko, ob manjših apetitih, preživeli tudi brez medijskega menedžmenta in svežega kapitala, kot se je temu takrat reklo.

Vprašanje iz občinstva: Prihajam iz Sarajeva, trenutno živim v Ljubljani. Zame Feral nikoli ni bil neodvisni časopis. Pa ne mislim nič slabega. Menim, da je bil Feral prosvetljenski časopis. Časopis, ki je rušil meje, informiral in izobraževal javnost. Ali je novinarstvu mogoče vrniti prosvetljensko funkcijo?

Heni Erceg: To ni več mogoče, ker so v novinarstvu – žal in brez zamere – generacije, ki ne berejo. Da ne berejo knjig, so sami še najmanj krivi, po drugi strani pa to ni več iskano blago. Pravite, da je bil Feral prosvetljenski, a se ne strinjam. Naše delo smo opravljali tako, kot se nam je zdelo prav: zlu smo rekli zlo, vojni vojna, zločinu zločin in podobno. Nimam iluzij, da je kaj takega danes še mogoče. Ljudi zanima Severinin videz, to je danes oblika razsvetljenstva.

Brankica Petković: Lenart je želel besedo.

Lenart J. Kučić: Čeprav je slišati ironično, je kriza medijske industrije, o kateri se v svetu ogromno govori, lahko zelo koristna. Preprosto zato, ker nam morda prvič omogoča, da se končno vrnemo k zelo starim vprašanjem stroke. Skoraj vso razpravo o krizi medijske industrije vodita medijska industrija sama, ki o tem govori samo zato, ker so naenkrat v krizo zašli njeni stari poslovni modeli, in ‘novinarski sindikalizem’, ki poskuša svoj položaj, tako kot medijska industrija, utemeljiti skozi javni interes. Danes je jasno, da ne eno ne drugo ne drži, zato je treba o medijski industriji razmišljati na podoben način kot o farmacevtski, saj ima prva z javnim interesom prav toliko skupnega kot ima druga skupnega z zdravjem.

Kaj se sploh gremo z mediji, če se ne gremo trga, če se ne gremo boja za socialne pravice za nas, ki poskušamo na tem trgu preživeti, kaj se sploh gremo? Problem Slovenije je, da take refleksije primanjkuje. Krivi smo tudi novinarji in uredniki, in sicer preprosto zato, ker smo to logiko ponotranjili. Mnenje je morda subjektivno, ampak eden od večjih problemov, ki jih vidim v Sloveniji, je ta, da so uredniki v veliki meri postali uradniki. Kar je spet povezano s tem, da smo pri nas – ker smo novinarji prepustili politikom, da nam krojijo medijsko politiko in govorijo, kaj novinarstvo sploh je, – prišli do tega, da medijski pluralizem dobesedno merimo s štoparsko uro in z ravnilom. Če se uradni politični poziciji nameni 3 minute in 15 sekund TV prostora, je treba uradni politični opoziciji nameniti 3 minute in 14 sekund zato, da smo uravnoteženi. Prej je bil izrečen očitek Feralu, češ da ni bil neodvisen. Seveda ni bil, vendar eno je, če veš, kaj počneš s to svojo odvisnostjo in jo tudi kažeš, drugo pa je, če vsi poskušamo biti politično korektni, saj s tem ponotranjamo tisto, kar nam kapital in politika vsiljujeta kot normalno.

Brankica Petković: Viktor je želel besedo.

Viktor Ivančić: Hotel sem se navezati na lažnivost podtaknjene politične korektnosti. Ne menim, da je medijska industrija v kakšni posebni krizi, v krizi je samo do tam, kjer se začne kriza oglaševalske industrije. V krizi je novinarstvo kot stroka. Kar v novinarstvu postaja nezaželeno, so informacije, komentarji, ki vzbujajo nelagodje. Novinarstvo danes večinoma vztraja pri informacijah, ki intrigirajo, ne pa pri tistih, ki so nelagodne. Če zelo uporniško objavljate take vrste informacij ali komentarjev, če denimo pišete o tem, da se dva kilometra od vaše redakcije nahaja koncentracijsko taborišče, potem je to podatek, ki vzbuja nelagodje in ga na tako imenovanem trgu nihče noče. To so bile včasih vojne okoliščine, danes pa imamo niz podobnih nelagodnih zadev, o katerih se preprosto ne piše, sicer vas bodo zapustili oglaševalci in brcnjeni boste iz stroke kot nekdo, ki je kreten. V novinarstvu se, vedno pod pretvezo liberalnega trga, politično korektnega jezika in jasno profiliranih – liberalno preddoločenih – političnih pozicij izogiba objavam kakršnih koli nelagodnih zadev. Vemo, kakšno nelagodje je v prejšnjem času na federalni ravni vzbudila naslovnica Mladine z Mamulino vilo. Na takih zgodbah se je gradila kritična dimenzija novinarstva. Koncept Ferala v bistvu ni imel veze s profesionalnim novinarstvom, ampak z družbeno provokacijo, ki je bila podprta s pravili obrti. Vsi smo bili relativno spodobni pisci, a nas je vedno zanimal izbor nelagodnih zadev, ker smo menili, da so pomembne za družbo. Toda tisto, kar je imelo v poznih 80. in 90. let zelo jasen namen in učinek, je danes na totalitarni način izobčeno s trga. Vprašajmo se, kako funkcionira trg in zakaj nimamo več manevrskega prostora za zastavljanje nelagodnih vprašanj.

Brankica Petković: Poskusimo to povezati s tistim, kar je rekla Heni, da ljudi zanima Severina. Vrnimo žogo, tudi glede nelagodja, občinstvu. Kdo je na drugi strani?

Heni Erceg: Na drugi strani so ljudje, ki so prav tako vedeli, da v Splitu, blizu naše redakcije ali njihovega stanovanja, obstaja taborišče za državljane srbske narodnosti. Ne samo, da jih to ni zanimalo, ampak smo bili sovražniki mi, ker smo o tem pisali.

Viktor Ivančić: V Splitu se je leta 1995 zgodila velika herojska, osvoboditeljska akcija. Do takrat in med vojno je Feral pisal o zločinih, ki so jih storili tudi na hrvaški strani, in bili smo izpostavljeni raznovrstnim pritiskom. Iz Splita je v Knin vsak dan vozil vlak, ki je bil poln ljudi s praznimi torbami, ki so tja odšli, da bi jih napolnili in se vrnili nazaj. To se je dogajalo vsak dan, več tednov zapovrstjo. Našo mlado sodelavko smo poslali na ta vlak, da dan preživi z ljudmi, obišče stanovanja, samopostrežne trgovine, delavnice, skladišča in drugo. Vrnila se je in napisala reportažo. Naslednji dan je bil norišnica. Ljudi ni sram, če sedejo na vlak in gredo krasti, ampak vseh je neizmerno sram, če je njihova slika objavljena v časopisu, pod njo pa piše, da so odšli krast. Tako vzdušje vzbuja nelagodnost.

Vprašanje iz občinstva: Torej po vaši oceni na Hrvaškem ni niti enega svobodnega, neodvisnega in relevantnega medija, ki bi se v današnjih razmerah vedel približno normalno?

Heni Erceg: Obstajajo relevantni mediji, kar ne pomeni, da so neodvisni. Novi list je dober časopis, ki ne počne takih svinjarij kot drugi. Ves čas so bili neodvisni, a jih je zdaj kupil gospod, ki je prav tako kupil otok, ima izredno veliko plina, nafte, je tajkun. Novi list je kupil, ker je potreboval podpis našega pobeglega premierja, da bi kupil terminal za utekočinjeni plin. Potreboval je časopis, ki bo manj kritičen do trenutne oblasti. Vprašanje je, kako neodvisen je lahko, če imajo šefa, ki se rad vmešava v uredniško politiko. Še ena korporacija je, Europa pres holding, in zanjo je prav tako težko reči, da je neodvisna. Imate tudi hrvaško televizijo, ki je zelo neodvisna. Ni, ni takih medijev.

Stari vzorci

Brankica Petković: Ko smo v času mandata premierja Janeza Janše analizirali neobstoječi medijski trg in ugotavljali, da so s tednika Mladina odšli oglaševalci – državna podjetja, ki so bila tedaj pod nadzorom vlade, – smo preverjali nekatere kazalce trga. Mednje sva s kolegico Sandro Bašić Hrvatin vpletli teoriji dveh avtorjev o modelih medijskih sistemov v zahodni Evropi in Ameriki. Po njunih kriterijih bi naš medijski sistem lahko uvrstili v sistem, značilen za južno Evropo, v katerem je veliko klientelizma, novinarstvo pa se bolj povezuje s političnim aktivizmom.

Kaj menite o tezi, da obstaja povezava med političnim sistemom in tradicijo ter medijskim sistemom in razvojem novinarstva v posameznem medijskem sistemu? Ali zdaj pravzaprav čutimo posledice tega, da je bilo novinarstvo razumljeno kot družbeno-politično delo? Je to, da v današnjih medijih zavzameš neko politično stališče, politični aktivizem?

Viktor Ivančić: Največji problem takih držav je, da se svobodnega medijskega prostora, ki predpostavlja vrsto zelo različnih mnenj, niso naučile tolerirati. Problem teh trgov je, da gredo akterji na vse ali nič. Na Hrvaškem smo pravzaprav dobili uniformirani medijski trg. Če dnevnikom prekrijete logotipe, so si neznosno podobni, že vizualno. Najpogosteje je vsak izmed njih mešanica obstoječih žanrov, torej zelo resnega politično-komentatorskega časnika in golega tabloida. Skozi privid raznobarvnosti in tega, da kioski pokajo od časopisja, se prikriva, da so vsi časniki žanrsko isti. Ne samo, da nismo razmišljali o svobodnem medijskem trgu, nismo razmišljali niti o tem, kaj naj bi bil svoboden medij.

Naklade pa padajo. V Evropi denimo naklada tednika Die Zeit ne pada. Očitno se skupina ljudi, ki so sicer stalnih bralci časopisov, obrača k resnim medijem in jih hoče imeti. Torej je čas zelo primeren za resne časopise, ki pa si jih nihče več ne upa izdajati. Če bi neki neodvisni izdajatelj začel izdajati neodvisni časnik, bi občinstvo, ki je bilo v zadnjih desetih do petnajstih letih zastrupljeno, potrebovalo zelo dolgo, da se privadi.

Predrag Lucić: Bom dal primer tega, kako se pri nas navajajo na resne časopise. Licenčno se izdaja Le Monde Diplomatique in danes, novembra, je na kioskih še vedno septembrska številka. Torej niti prevedenemu resnemu novinarstvu ne uspe ohraniti standardnega ritma izhajanja. Menim, da se moramo vrniti na začetek, k retoričnemu vprašanju iz naslova razprave. Koliko so mediji prispevali k temu, da ni svobode medijev? Res so se potrudili. Na nekaj, kar je tržni uspeh, bi bilo treba v medijski industriji, tako kot v vseh drugih, gledati skozi število bralcev. Absolutno noro je, da je glavno merilo dobiček iz oglaševanja. Tisto, kar je smisel časopisov, tisto, kar bodo ljudje brali in bo intrigantno, kar bo odpiralo nove procese v družbi in povzelo trenutne, mora v taki strukturi prihodkov ostati zanemarjeno. Če zaslužite 60 odstotkov od oglaševalcev, potem je 60 odstotkov vašega časopisa dejansko namenjenega svinjskim rebrom in lopaticam v raznoraznih mega nakupovalnih centrih. Podobno kot borzne informacije lahko pri nas spremljate ceno svinjskih lopatic v Lidlu, Konzumu in tako naprej, vsak dan lahko delate vzporednice.

Brankica Petković: Je torej treba izključno iskati poslovni model, v katerem lahko časopisi izhajajo brez oglasov?

Predrag Lucić: Morda sploh ni treba najti poslovnega modela. Vsi zainteresirani – novinarji in bralci – bodo nekakšen model že našli. Tisti, ki hočejo pisati za tak časopis, in tisti, ki ga hočejo brati, bodo morali najti alternativno pot, da bo tak medij lahko prišel do bralcev. Prepričan sem, da je treba odpreti neko novo poglavje, da ni že izdelanega recepta.

Komentar iz občinstva: Menim, da bi morala Slovenija blokirati vstop Hrvaške v Evropsko unijo, dokler se Feral ponovno ne zažene. (smeh)

Vprašanje iz občinstva: V Sloveniji smo pred spremembami zakona o Radioteleviziji Slovenija. Menite, da bi bilo koristno zmanjšati število programov javne televizije, denimo na en program, in ustrezno znižati tudi RTV naročnino, ali nasprotno, slediti trendu povečanja, ki pri nas že obstaja?

Viktor Ivančić: Na Hrvaškem bi bilo javno televizijo najbolje ukiniti. Hrvaška televizija je nevarna institucija, ki proizvaja čisto družbeno škodo. Najprej jo je treba resnično reformirati, kar je nemogoče, saj se niti oblast še ni reformirala. Večji del problemov, o katerih govorimo tukaj, izhaja iz tega, da po Tuđmanovi diktaturi ni prišlo do katarze, ki bi segala od samih nosilcev oblasti do vseh drugih institucij.

Svetlana Lukić: V socializmu so bili novinarji družbeno-politični delavci, v 90. letih pa smo bili del odporniškega gibanja. Poskušali smo delati, kar smo lahko, da se grozote, ki so se dogajale, ne bi. Bili smo torej eksplicitno politično angažirani. Potem je prišla tako imenovana tranzicija in teme, ki so bile aktualne v devetdesetih, so bile spet v obtoku. Če denimo hočejo organizirati fašistično zborovanje v središču Beograda, lahko mediji o tem zgolj obveščajo, lahko pa svoje pravnike prosijo, da pišemo predsedniku države in ga pozovemo – tega sicer ne počne nihče drug –, da zaščiti ustavno ureditev države. Pogosto smo prisiljeni, da prestopimo okvirje našega poklica.

Satira ne sprošča

Brankica Petković: Vprašala bi še o politični satiri. Robert, si ti odgovoren za Mladinin Mladinamit?

Robert Botteri: Neodgovoren. Sem le mali učenec Feralovega Tromblona, kar je bil maksimum politične satire na tem prostoru. Vsi drugi smo majhni posnemovalci.

Brankica Petković: Bi rad imel v Mladini več prostora?

Robert Botteri: Problem ni v prostoru, ampak v kreatorjih politične satire, ki si jih po moje lahko našel samo v Splitu. Tam je bil veliki satirik Miljenko Smoje in potem Feral. V našem prostoru take konsistentne satire iz tedna v teden nisem videl.

Brankica Petković: Kje se zdaj, Predrag, generirata talent in energija? Skozi predstave Melodije Bljeska i Oluje?

Predrag Lucić: Na Hrvaškem za to od nekdaj nihče ni zainteresiran. Take satire, kot smo jo pisali, ne potrebuje niti en hrvaški časopis. Tisto satirično poezijo, ki sem jo objavljal v Feralu, zdaj objavljam v beograjskem Betonu, ki je pokazal interes. Če njih ne bi bilo, bi to počel za domačo uporabo.

Brankica Petković: Ni občinstva, ni denarja?

Predrag Lucić: Občinstvo obstaja, pa tudi denarja ne potrebuješ toliko. Birokratsko novinarstvo, ki danes prevladuje na Hrvaškem, je nadaljevanje družbeno-političnega novinarstva izpred toliko in toliko let. Izredno jim paše, da Feralovske satire ni. Vse se je vrnilo k tistemu, čemur smo nekdaj rekli sindikalni humor, karikature, za katere ne vem, komu so smešne, saj verjetno niti avtorju niso. V časopisu mora biti pač nekaj narisano, zato objavijo kar koli, da le imajo tudi lahke vsebine, saj resnoba ubija. Satira tedaj ni bila kar tako, ampak je bila težka in mučna. Ne samo za pisca, tudi za bralca. Z njo je avtor v tistih najtežjih letih poskušal nasmejati samega sebe in nato še bralce. Ni imela sproščujoče funkcije. Ker se ne istoveti z wellness trendi hrvaškega novinarstva, je nihče ne potrebuje. To razumem in se nočem vsiljevati.

Brankica Petković: Goran Novković je urednik dnevnega in tedenskega brezplačnika Žurnal, ki poskuša negovati novinarstvo.

Goran Novković (iz občinstva): Feral je z naslovnicami dokazal, da je mogoče tudi težje intelektualne teme postaviti na piedestal. Če se sprašujemo, kako svobodno je novinarstvo v Sloveniji, se vprašajmo, kakšen bi bil Feral Tribune v 90. letih, če bi veljala pravila prikaza nasprotnih dejstev, kot zdaj veljajo v Sloveniji, objava pa je obvezna, četudi vsebuje laži?

Viktor Ivančić: Tudi na Hrvaškem imamo problematične zakone, ki predpisujejo podobne reči. To je vedno posledica neke vrste državnega intervencionizma, ko država vsili kriterije, ki bi jih morala uveljaviti stroka. Če danes o vas nekdo širi klevete v časopisu, lahko zadnjega na Hrvaškem tožite, vendar le, če ste prej zahtevali objavo popravka. Kar bi bilo najprej treba storiti pri nas, je dekriminalizacija klevet in žaljenja, ki sta zdaj kaznivi dejanji. Prej si te sodniki niso upali obsoditi na zapor, ampak bi ti prisodili pogojno kazen. Potem pa so uvedli denarno kazen.

Heni Erceg: Feral je ugasnil pred več kot letom dni, jaz pa kot nekdanja glavna urednica še vedno dobivam pozive na sodišče zaradi tožb ali satire ali Branimirja Glavaša, ki je vojni zločinec. Sodnišča me vabijo na obravnave, na katere on ne more priti, ker je pobegnil v Bosno in Hercegovino. Gre za tožbo zaradi duševnih bolečin, ki da smo mu jih prizadejali, ko smo pisali, da je pobil ljudi.

Nevarna razmerja

Brankica Petković: Goranovo oglašanje bom izkoristila za vprašanje. Kaj menite Feralovci o brezplačnih časopisih?

Viktor Ivančić: Pri nas smo imeli eksperiment z Metrojem, ki ga je izdajal EPH, torej s časopisom, ki je živel od oglasov. Ne vem, kakšna bo prihodnost. Vnaprej sem skeptičen, saj si želim dočakati dan, ko bodo časopisi živeli od bralcev. Zelo pomembno je, kdo je lastnik takšnega časopisa in kaj z njim želi doseči. Načeloma imam raje, če ljudje kupijo časopis. Po mojem ni v tem, da časopisi živijo od oglasov, čisto nič naravnega. Kot novinar, ki bi pisal za časopis, za katerega je vseeno, ali ga bo kdo kupil ali ne, bi se počutil odveč.

Predrag Lucić: Oglaševalci so doslej potrebovali časopise, medije, da bi v njih objavljali oglase. Zdaj jih ne potrebujejo več, saj z oglasi polnijo poštne nabiralnike. Le časopisi še morajo ugotoviti, da ne potrebujejo oglasov, pa bo končno prišlo do ločitve.

Viktor Ivančić: Vprašanje je, ali medijske hiše proizvajajo časopise ali bralce, potrošnike, ki jih bodo podarili oglaševalcem.

Brankica Petković: Če bi Feral še izhajal, bi obdržali državljansko novinarstvo, ki ga je populariziral zlasti internet?

Heni Erceg: Ne. Zakaj?

Brankica Petković: Ker se pretežno uveljavlja kot oblika interaktivnosti med občinstvom in medijem. So državljani lahko novinarji?

Heni Erceg: Letos je bil v Jutarnjem listu trend, da so državljani z mobiteli snemali ženske na plaži, časopis pa je delil nagrade.

Svetlana Lukić: Ker delam na radiu, je pri nas zelo poceni in demagoško vključiti poslušalce. Pri meni nikoli ne spregovorijo. Nikoli! To je ena od prvih zadev, ki sem jih davno uvedla in se tega držim že dvajset let.

Predrag Lucić: Tiho bodi in poslušaj.

Svetlana Lukić: Tiho bodi in poslušaj. Dobesedno. Prav tako imamo spletni portal, kakšnih osem tisoč bralcev na dan, kjer komentarjev ni. In jih ne bo, dokler bom jaz tam. Nekatere zadeve morda kje res lahko dobro funkcionirajo, vendar je tam, kjer živim in delam, jasno, da so najhujši tisti ljudje, ki se prilepijo na telefon in komentirajo. To so ekshibicionisti.

Poleg tega imamo še eno nevarnost – člane podmladkov političnih strank, ki se v velikem številu oglašajo na televiziji, radiu, internetu in rišejo povsem lažno sliko. Početje je dirigirano, dobesedno imajo partijsko nalogo, da to počno. Če ponazorim: po državi delamo redno promocijo oddaje – javne tribune –, ki jih že tri leta ne moremo več izvajati brez policijske navzočnosti; v nekaterih krajih nas je ščitilo tudi 150 policistov v polni opremi. Pridejo ljudje, ki nikoli niso poslušali naše oddaje. Jaz sem kriva, da je izgubil vojno, ker nima zob, za vse sem jaz kriva. Pridemo v Čačak, kjer oni ne poznajo nas, mi ne poznamo njih, pa skandirajo: Pederi! Pederi! Mislili so, da smo homoseksualci. Drugje so kričali: Cigani! Cigani! To z ljudstvom nam gre slabo.

Brankica Petković: Da ne bomo sklenili razprave na tako depresivni noti, bi za konec zastavila malo drugačno vprašanje: kakšna je perspektiva za kritično novinarstvo v okviru neke vrste regionalnega sodelovanja? Ko je Mladino še urejal Jani Sever, je obstajala zamisel, da bi se na internetu v skupnem projektu morda našli Mladina, Dani, Sarajevo in Feral. Ima to smisel?

Viktor Ivančić: Ne vem, ali ima to zdaj tehnično smisel, a bo postalo nujno. Velik del težav je namreč povezan z dejstvom, da so naša tržišča izredno majhna. Če na obrobju ne moreš preživeti, je s tabo konec. Na takih trgih se vedno igra na vse ali nič. Logiko skupnih interesov, jezika in podobnega bo vsekakor treba uveljaviti, to bo imelo tudi nek smisel. Eni o drugih ne vemo prav veliko. Če pogledamo časopise v posameznih državah v regiji, se zdi, kot da so hermetično zaprti prostori. Kar upravičujejo s tem, da ljudi, razen ko gre za konflikt, to ne zanima. Ne zanima jih, ker se niti ne trudimo, da bi jim regijo približali.

Brankica Petković: Če sem prav razumela, Robert, je lastnik Mladine precej prijazen. Obstajajo kakšne možnosti, da bi bil zamejski kapital zainteresiran za tak regionalen projekt?

Predrag Lucić: Pa zaradi tega smo prišli sem.

Robert Botteri: Mi o tem sanjamo.

Brankica Petković: Hvala. Lepe sanje.

(Povzetek tranksripta pripravila Anuška Delić.)